Pri Fordu inovacije niso omejene le na zmogljivost ali oblikovanje – enako strast namenjajo tudi varnosti. Medtem ko inženirji razvijajo športne modele, kot je Mustang GTD, ali obujajo legendarna imena, kot je Capri, drugi iščejo načine, kako izboljšati zaščito potnikov. In prav iz tega iskanja se je rodila nepričakovana povezava: med varnostnimi blazinami in stepeno smetano.
Dolga tradicija varnostnih inovacij
Ford ima v avtomobilski zgodovini dolgo tradicijo uvajanja varnostnih novosti. Leta 1927 je bil prvi proizvajalec, ki je vsa vozila opremil z varnostnimi stekli, leta 1985 pa je v model Scorpio serijsko vgradil protiblokirni zavorni sistem (ABS). Danes znamka nadaljuje to pot z aktivnimi in pasivnimi varnostnimi sistemi, ki preprečujejo nesreče ali zmanjšujejo njihove posledice.
Eden ključnih elementov pasivne varnosti so zračne blazine, ki so v Fordu v uporabi že od devetdesetih let, z razvojem pa so se začele eksperimentalno ukvarjati že v sedemdesetih. Kljub desetletjem izkušenj Fordovi inženirji še vedno iščejo načine, kako jih narediti še učinkovitejše.
Nova rešitev: sredinska stranska blazina
Med razvojem električnega Forda Explorerja so testiranja pokazala možnost izboljšave pri bočnih trkih – predvsem pri zmanjšanju stika med voznikom in sovoznikom. Po več prototipnih zamislih, vključno z dirkaškim križnim varnostnim pasom, se je ekipa odločila za drugačno pot: namestitev dodatne varnostne blazine med sprednja sedeža.
S tem so ustvarili t. i. sredinsko stransko varnostno blazino, ki se ob trku razširi med potnika in prepreči bočni premik teles. Rezultati so bili izjemni – Explorer je na preizkusih organizacije Euro NCAP prejel pet zvezdic in kar 15,5 od 16 točk za zaščito pri bočnem trku.
Od smetane do varnosti
In kje pride v zgodbo stepena smetana? Klasične zračne blazine uporabljajo pirotehnični naboj, ki ustvari plin za napihovanje, pri čemer nastaja toplota. Ford je v sodelovanju s podjetjem, ki proizvaja plinske kartuše za pločevinke s stepeno smetano, razvil generator hladnega plina. Ta napolni blazino hitro, a pri bistveno nižjih temperaturah, kar pomeni manjšo obremenitev materialov in večjo varnost.
Zamisel, ki se je rodila iz vsakdanjega izdelka, zdaj dokazuje, da lahko tudi po petdesetih letih razvoja tehnologijo zračnih blazin še vedno izboljšamo – z malo domišljije in veliko predanosti varnosti.
